V petek, 17. maja 2024, je v obeležitev 40-letnice oddelka za psihoonkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana potekal strokovni simpozij, na katerem so strokovnjaki predstavili aktualne izzive in izhodišča, kako nadgraditi strokovno obravnavo bolnikov z rakom, ki potrebujejo psihoonkološko podporo. Ob naraščanju števila bolnikov z rakom, vse daljšem preživetju in vse večji ozaveščenosti o pomenu duševnega zdravja je psihoonkološka obravnava danes namreč izjemno pomemben del celostne obravnave bolnikov z rakom, ki zmanjšuje duševno stisko bolnikov in prispeva k višji kakovosti življenja. Pravočasno prepoznavanje duševnih stisk in dostopnost psihoonkološke obravnave še vedno ostajata izziv, zato strokovnjaki izpostavljajo potrebo po povezovanju vseh virov pomoči, ki so na voljo bolnikom kot svojcem.
Začetki psihoonkologije v Sloveniji segajo v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil s pionirskim delom prim. Marije Vegelj Pirc, dr. med., na Onkološkem inštitutu Ljubljana (OI) 8. maja 1984 ustanovljen oddelek za psihoonkologijo, kar je bil napreden korak v času, ko so bile ideje o psiholoških vplivih na spoprijemanje z rakom šele v povojih. Na to priča tudi dejstvo, da je istega leta nastalo mednarodno združenje za psihoonkologijo (IPOS – International Psycho-Oncology Society). Oddelek za psihoonkologijo OI je v tem času postal osrednji oddelek za obravnavo bolnikov z rakom in njihovih svojcev v Sloveniji, ki poleg kliničnega dela sledi tudi svojemu poslanstvu na področju razvoja kliničnopsiholoških in psihiatričnih programov obravnav bolnikov z rakom, kot tudi izobraževanja, raziskovanja in oblikovanja zdravstvenih politik, predvsem v okviru Državnega programa obvladovanja raka.
40-letnica oddelka za psihoonkologijo razkriva bogato zgodovino psihoonkologije –psihiatrične dejavnosti, kliničnopsihološke dejavnosti ter področja zdravstvene nege. Vodja oddelka za psihoonkologijo OI Jana Knific, dr. med., spec. psihiatrije, je ob tem povedala: »Kliničnopsihološka in psihiatrična dejavnost znotraj psihoonkologije si delita izkušnjo, da so potrebe bolnikov vedno korak pred zmožnostjo odgovoriti nanje. V preteklih letih smo oblikovali različne programe obravnave bolnikov, sodelujemo pri izdaji različnih publikacij, pomemben del našega dela je tudi izobraževanje o psihoonkoloških vsebinah, namenjeno tako strokovni kot laični javnosti, in raziskovanje tega področja. Na naraščajoče potrebe bolnikov lahko odgovorimo le z interdisciplinarnim sodelovanjem, tako znotraj oddelka kot tudi širše, in povezujemo vse vire pomoči, ki so bolnikom in svojcem na voljo«.
Rak je bolezen, ki nepričakovano poseže v življenje posameznika in njegove družine ter globoko zaznamuje mnoga področja življenja. Raziskave kažejo, da 20 do 40 % ambulantnih bolnikov z rakom doživlja pomembno duševno stisko. Kar 50 % bolnikov doživlja stisko, ki zadošča kriterijem psihiatrične motnje. Živeti z diagnozo rak pomeni tudi živeti s strahom pred ponovitvijo bolezni. O strahu različne intenzitete poroča 39 do 97 % bolnikov. Mag. Andreja C. Škufca Smrdel, klinična psihologinja OI: »Z globljo stisko se lahko bolnik sooča v katerem koli obdobju zdravljenja in rehabilitacije. Posebno ranljivi pa so v obdobjih, kot so npr. obdobja sprejemanja odločitev o zdravljenju, čakanja na začetek zdravljenja, spreminjanja načina zdravljenja in ob napredovanju bolezni. Velikokrat je spregledano, da se stiska bolnikov pogosto pomembno stopnjuje tudi v obdobju po zaključenem zdravljenju.”
Pri zagotavljanju psihoonkološke obravnave se zdravstveni delavci spoprijemajo z dvema izzivoma. Prvi je pravočasno prepoznati bolnike, ki doživljajo globljo stisko. Raziskave kažejo, da velik delež bolnikov v stiski ostaja neprepoznan, kar povezujejo s tem, da zdravstveni delavci podcenjujejo stisko oz. pričakujejo, da bo o njej bolnik sam spregovoril. V svetu so zato ponekod razširjeni programi presejanja čustvene stiske s pomočjo različnih vprašalnikov. Drugi izziv je zagotoviti dostopnost psihoonkološke obravnave, kar je obenem pogoj za uspeh takšnih presejalnih programov. Tokratno strokovno srečanje nagovarja potrebo po povezovanju vseh virov pomoči, tako znotraj zdravstvenega sistema, kot tudi programov društev bolnikov.
Psihoonkologija oz. psihosocialna onkologija se ukvarja s psihosocialnimi, vedenjskimi, duhovnimi in eksistencialnimi dimenzijami na poti zdravljenja bolnikov z rakom in njihovih bližnjih. Omenjeno področje se je skupaj z razvojem medicinske znanosti začelo intenzivno razvijati po letu 1970, ko je poleg vprašanja preživetja v ospredje stopalo vprašanje kakovosti življenja. Psihoterapevtski ukrepi pomembno zmanjšujejo duševno stisko bolnikov, prispevajo k višji kakovosti življenja in pomagajo pri obvladovanju simptomov, kot so bolečina, utrudljivost, nespečnost. V kliničnopsihološko in psihiatrično obravnavo bolnika lahko napoti lečeči onkolog, družinski zdravnik ali drugi specialisti; na oddelku za psihoonkologijo OI je poudarek na obravnavi vsebin, vezanih na raka, v času zdravljenja bolezni.
