Pogovor z Andrejem Žistom, dr. med., o dodatnem izobraževanju o paliativni oskrbi
Paliativna oskrba postaja vse pomembnejši del obravnave bolnikov s kroničnimi boleznimi, še zlasti pri raku. Do zdaj izobraževanja v okviru obveznega študija na obeh medicinskih fakultetah ni bilo, prav tako tematika paliativne oskrbe ni bila obvezen del podiplomskega specialističnega izobraževanja zdravnikov, a se bo to kmalu spremenilo, saj se bodo s tem področjem srečali vsi specializanti med specializacijo. Vsi, ki se pri nas ciljano ukvarjajo s tem delom medicine, pa so si znanje poglabljali z dodatnim študijem v tujini. Med njimi je tudi Andrej Žist, dr. med., specialist internistične onkologije z onkološkega oddelka UKC Maribor, ki je prav zdaj sredi dvoletnega dodatnega izobraževalnega procesa, organiziranega s strani evropske zveze paliativne oskrbe EUPCA.
Komu je namenjeno izobraževanje?
To je izobraževanje, ki je namenjeno vsem, ki so kakor koli povezani s paliativno oskrbo. Prijavijo se tako lahko tudi drugi, ne le zdravniki in medicinske sestre, temveč tudi socialni delavci, psihologi, pravniki, menedžerji in tudi prostovoljci. Tudi moja skupina je zelo raznolika, skupno pa nam je, da delamo na področju paliativne oskrbe in imamo izkušnje s tega področja.
Kako tečeizobraževanje?
Izobraževanje je sestavljeno iz petih modulov, štirje so za vse enaki, peti pa je izbirni in si ga vsak izbere glede na svoje ožje področje delovanja, pri čemer gostuje v centru izven svoje države. Učna baza oziroma začetek izobraževanja je sicer v Nemčiji, namen pa je, da se udeleženci med sabo spoznajo. V tem sklopu se tudi naučimo projektnega menedžmenta, torej vodenja projektov, organiziranja delovnih procesov in vodstvenih veščin. Uvodoma se tudi odločimo za projekt, ki ga mora vsak udeleženec v naslednjih dveh letih izpeljati. Drugi modul se izvaja v Londonu, namenjen pa je spoznavanju znanstveno-raziskovalnega dela, torej se učimo, kako se oblikuje in izpelje klinično raziskavo ter kako se interpretira rezultate. V tem sklopu obiščemo tudi prvi hospic. Tretji modul je na Poljskem, na njem pa je poudarek na delu prostovoljcev, medtem ko se na četrtem, ki je v Romuniji, posvečamo promociji paliativne oskrbe ter kako v posameznih državah zagotoviti zadostno finančno in politično podporo, da se projekti na nivoju paliativne oskrbe izpeljejo. Peti modul je, kot sem že povedal, izbirni.
Ste sami že razmislili, kaj boste vzeli za zadnji modul?
Želim si obiskati kliniko v nemško govorečem prostoru, kjer imajo vsestransko izdelano paliativno oskrbo, k čemur težimo tudi v našem centru. Iščem torej kliniko, ki ima konziliarni pristop, oddelek za paliativno oskrbo, ambulanto in mobilni paliativni tim. To je osnovna organizacijska shema, ki je v večini držav, ki imajo izoblikovane mreže, že izdelana in vpeljana. Nekaj od naštetega imamo že tudi v Sloveniji, recimo Onkološki inštitut ima zelo dober oddelek, ambulanto in konziliarno službo, nima pa mobilnega tima. Pri nas v Mariboru imamo denimo ambulanto in konziliarno službo, a nimamo svojega oddelka, le nekaj postelj na oddelku za onkologijo, niti mobilnega tima.
Kako koristno je to konkretno izobraževanje za vas, ki sicer delate v ustanovi terciarnega nivoja?
Sam ga ocenjujem za zelo koristnega, saj med drugim tudi izmenjujemo in pridobivamo določena znanja, za katera do zdaj niti nisem razmišljal, da bi mi lahko prišla prav pri opravljanju službe. V mislih imam predvsem organizacijo in vodenje projektov. Teh znanj med dodiplomskim in tudi podiplomskem študiju ne pridobimo, zato gre pri tem izobraževanju res za nadgradnjo, ki je pri nas ne bi mogel nikjer dobiti. To znanje je zelo dobrodošlo in tudi izvedba izobraževanja je zelo kakovostna.
Kako ocenjujete kakovost paliativne oskrbe pri nas v primerjavi z drugimi državami?
V Sloveniji kopiramo oziroma uspešno prilagajamo modele, ki so se v tujini izkazali za učinkovite oziroma pravilne. Pri nas manjka celovita mreža paliativne oskrbe; trenutno je ta zelo fragmentirana. V nekaterih bolnišnicah imajo oddelek, ponekod imajo ambulantno obravnavo, drugod imajo mobilni tim, potrebovali pa bi vse to v vseh regijah. Že deset let imamo državni načrt za paliativno oskrbo, izpeljali smo tudi pilotni projekt, potem pa je nekako zastalo, ko bi morali projekt implementirati v prakso, saj je sovpadel s finančno krizo. Prav to, premalo finančne podpore, je trenutno naša največja težava in ovira. Pa verjetno je denarja dovolj, ni pa zadostne politične volje, da bi se že izdelani načrt implementiral v zdravstveni sistem. Paliativna oskrba sama ni draga, poleg tega ima zelo visoko dodano vrednost, saj bolnikom močno izboljša kakovost življenja. V bogatejših državah so izračunali, da s kakovostno paliativno oskrbo celo privarčujejo, saj bolnikov v zadnjem obdobju ne zdravijo več agresivno, ampak simptomatsko in podporno.
Kako zdravniki neonkoloških strok po vaših izkušnjah gledajo na paliativno oskrbo?
V večini držav se je paliativna oskrba razvila z roko v roki z onkologijo. Tukaj se najprej prepozna ta potreba po lajšanju simptomov, ki so pri napredovalem raku najbolj intenzivni. V drugih strokah potrebnost paliativne oskrbe do neke mere prepoznajo, večinoma pa še vedno ne prav zares. A je to zgrešeno, saj jo zelo potrebujejo tudi drugi kronični bolniki, zlasti denimo kardiovaskularni ali bolniki z napredovalimi pljučnimi in nevrološkimi boleznimi. Če bi o pomenu paliativne oskrbe učili že študente medicine, bi bilo zagotovo drugače. Zdravnikov starejše generacije tega verjetno ne bomo naučili, mlade pa prav gotovo moramo. K sreči se ta miselnost počasi utrjuje v naši zavesti in v naslednjih letih se bo s paliativno oskrbo srečal prav vsak specializant, ne glede na to, katero specializacijo si bo izbral, bodoči onkologi pa imajo že zdaj obvezno trimesečno kroženje na paliativnem oddelku.
Za konec pa še vprašanje o finančnem kritju študija, ki se ga udeležujete tudi vi – kdo pokriva te stroške?
Stroške za šolnino pokriva sponzor, ki je v tem primeru zasebni fond Roberta Boscha, pot in namestitev pa vsak udeleženec plača sam oziroma njegova delovna organizacija. Do zdaj je to lepo teklo, v naslednjih letih pa je pod vprašajem, saj so stroški seveda zelo visoki, zato organizator išče druge vire, morda evropske sklade. Seveda bi bilo še kako dobrodošlo dodatno financiranje s strani države.